Kondenzacija in rosišče: zakaj po menjavi oken v starih hišah pogosto nastane črna plesen

Kondenzacija na oknih in stenah je pojav, ki se v slovenskih domovih pojavi skoraj vsako jesen in zimo, a se njegov pravi vzrok redko razume do konca. Rosišče, torej temperatura, pri kateri vlaga iz zraka preide v tekočo obliko, je fizikalni pojav, ki odloča o tem, ali bo v stanovanju ostalo suho ali pa se bo na oknih, špaletah in kotih sten nabirala vlaga. Ta članek razloži fiziko kondenzacije, poveže jo s prezračevanjem in pojasni, zakaj se prav po menjavi starih lesenih oken z novimi, tesnimi PVC ali alu okni v starejših hišah tako pogosto pojavi črna plesen.

Gre za temo, ki jo vsak dan srečujejo izvajalci sanacij vlage, energetski svetovalci in seveda stanovalci sami, ki so pred tem vložili denar v nova okna z mislijo, da bodo s tem rešili vse težave, nato pa v hiši dobili nov, precej bolj neprijeten problem.

Kaj sploh je rosišče in zakaj je ključno za razumevanje vlage v stanovanju

Rosišče je temperatura zraka, pri kateri se vodna para v njem začne kondenzirati v kapljice vode. Vsak zrak vsebuje določeno količino vlage, a koliko vlage lahko zrak "prenaša" v plinastem stanju, je neposredno odvisno od njegove temperature. Topel zrak lahko zadrži bistveno več vodne pare kot hladen, kar pomeni, da se ob ohlajanju zraka njegova sposobnost zadrževanja vlage zmanjšuje.

V praksi to pomeni, da se v trenutku, ko topel in vlažen zrak iz notranjosti stanovanja pride v stik s hladno površino, kot je steklo okna ali hladna zunanja stena, ta zrak ob tej površini ohladi pod svojo točko rosišča. Presežek vlage, ki je zrak pri nižji temperaturi ne more več zadržati, se nato izloči kot kondenzat, torej kot vidne kapljice vode. To je razlog, da zjutraj na oknih pogosto najdemo rosne kapljice, čeprav v stanovanju ni bilo nobenega vidnega vira vlage.

Pomembno je razumeti, da rosišče ni fiksna vrednost, temveč se spreminja glede na dva parametra: temperaturo zraka in relativno vlažnost. Pri temperaturi 20 stopinj Celzija in relativni vlažnosti 50 odstotkov je rosišče okoli 9 do 10 stopinj. To pomeni, da bo kondenzacija nastopila na vsaki površini v stanovanju, ki je hladnejša od te vrednosti, ne glede na to, ali gre za okensko steklo, okvir ali steno v kotu sobe.

Od kod sploh prihaja vlaga v stanovanju

Vsako gospodinjstvo dnevno proizvede presenetljivo veliko količino vodne pare, ne da bi se tega zavedalo. Kuhanje, prhanje, sušenje perila v prostoru, dihanje stanovalcev in celo sobne rastline sproščajo vlago v zrak, pri štiričlanski družini pa lahko to znaša tudi od 10 do 15 litrov vode na dan. Ta vlaga ne izgine sama od sebe, temveč ostane v zraku, dokler je ne odstranimo s prezračevanjem ali dokler se ne izloči kot kondenzat na hladni površini.

Zakaj so stare hiše z lesenimi okni redko imele težave s plesnijo

Stara lesena okna, kljub svojim energetskim slabostim, so imela eno lastnost, ki je nehote reševala problem vlage: niso bila zrakotesna. Skozi špranje med okvirjem in krilom je nenehno uhajal topel, vlažen zrak, na njegovo mesto pa je vstopal svež, hladnejši in bolj suh zrak od zunaj. Ta stalna, sicer nenadzorovana izmenjava zraka je delovala kot naravno, čeprav zelo neučinkovito prezračevanje.

V praksi to pomeni, da so stara okna nehote odvajala presežek vlage iz stanovanja, še preden se je ta lahko nabrala do ravni, ki bi povzročila resne težave s kondenzacijo na stenah. Cena za to je bila seveda visoka poraba energije za ogrevanje, saj je skozi te špranje pobegnila tudi velika količina toplote, kar je bil eden glavnih razlogov, da so lastniki hiš okna sploh začeli menjavati.

Fizikalna past, ki nastane po vgradnji novih tesnih oken

Nova okna, bodisi PVC bodisi aluminijasta, so narejena tako, da so skoraj popolnoma zrakotesna, kar je z energetskega vidika odlično, saj bistveno zmanjša toplotne izgube. Težava nastane, ker se s tem hkrati odpravi tudi tista nenadzorovana izmenjava zraka, ki je prej odvajala vlago iz prostora. Zrak v stanovanju postane bistveno bolj "zaprt", vlaga iz vsakodnevnih aktivnosti pa se začne kopičiti, saj nima več naravne poti ven.

Hkrati z zamenjavo oken se pogosto spremeni tudi mesto, kjer v stanovanju nastopi rosišče. Stare, slabo izolirane zunanje stene, špalete okoli oken in vogali sob so pogosto ostali toplotno enako slabi kot prej, medtem ko je steklo novih oken zaradi boljše izolacije postalo toplejše na notranji strani. Vlažen zrak, ki prej ni imel kam, zdaj v novih razmerah najde svojo najhladnejšo točko drugje, in sicer na omenjenih stenah in vogalih, kjer temperatura pade pod točko rosišča. Prav tam se nato v roku nekaj tednov ali mesecev pojavijo prve sive lise, ki kasneje prerastejo v črno plesen.

Zakaj se plesen pojavi ravno na določenih mestih v stanovanju

Črna plesen se ne pojavlja naključno, temveč na povsem predvidljivih mestih, ki jih narekuje fizika toplotnih mostov. Toplotni most je del konstrukcije, kjer je prehod toplote iz notranjosti navzven hitrejši kot na okoliških površinah, kar pomeni, da je ta del stene na notranji strani hladnejši od preostale stene. Tipični primeri so vogali zunanjih sten, prostor za pohištvom, ki je postavljeno tik ob zunanjo steno, špalete okoli oken in stiki med steno in stropom v vogalih.

V praksi to pomeni, da je omara, postavljena tesno ob zunanjo steno spalnice, eden najpogostejših vzrokov za plesen v spalnicah, saj tam zrak sploh ne kroži, temperatura stene pa je nižja zaradi slabšega prehoda toplote skozi pohištvo in slabe cirkulacije. Podobno se dogaja v kopalnicah brez oken ali z neustreznim prezračevanjem, kjer visoka vlažnost po prhanju ostane ujeta v prostoru bistveno dlje, kot bi bilo priporočljivo.

Vloga relativne vlažnosti pri nastanku plesni

Plesenske spore so prisotne v zraku praktično povsod, tudi v povsem zdravih stanovanjih, vendar potrebujejo za razrast specifične pogoje. Raziskave in praktične izkušnje kažejo, da se plesen v stanovanjih začne razraščati, ko relativna vlažnost zraka ob površini dlje časa presega približno 70 odstotkov, medtem ko je pri vlažnosti pod 60 odstotkov njena rast bistveno otežena. Pomembno je razumeti, da ni pomembna le povprečna vlažnost v prostoru, temveč predvsem vlažnost tik ob hladni površini, ki je zaradi nižje temperature vedno višja kot v sredini sobe.

Kako pravilno prezračevanje reši problem, ki ga povzročijo nova okna

Rešitev problema ni v tem, da bi okna naredili manj tesna, temveč v tem, da nadomestimo izgubljeno naravno izmenjavo zraka z nadzorovanim prezračevanjem. Kratko, a intenzivno prezračevanje, pri katerem se okna za pet do deset minut popolnoma odprejo na stežaj, je bistveno učinkovitejše od dolgotrajnega odpiranja oken na kip, saj se pri slednjem stene ohladijo, medtem ko se zrak ne izmenja dovolj hitro.

V praksi to pomeni, da je priporočljivo prezračevati vsaj tri- do štirikrat na dan, in sicer zjutraj po vstajanju, po kuhanju, po prhanju in pred spanjem, pri čemer je zimski čas za to celo bolj primeren kot poletni, saj je razlika v vlažnosti med zunanjim in notranjim zrakom takrat največja. Hladen zunanji zrak namreč vsebuje bistveno manj absolutne vlage kot topel notranji zrak, zato tudi kratko prezračevanje pozimi zelo učinkovito zniža vlažnost v prostoru.

Kdaj je smiselno razmisliti o mehanskem prezračevanju

V stanovanjih, kjer ročno prezračevanje iz različnih razlogov ni dovolj dosledno ali kjer je vlažnost kljub trudu stalno previsoka, se vse pogosteje vgrajujejo sistemi kontroliranega prezračevanja z rekuperacijo toplote. Tak sistem neprestano odvaja vlažen zrak iz kopalnic in kuhinje ter dovaja svež zrak v bivalne prostore, hkrati pa z rekuperatorjem prenese toploto iz odpadnega zraka na svež zrak, kar bistveno zmanjša toplotne izgube v primerjavi z odpiranjem oken. Za starejše objekte po energetski prenovi je to pogosto najbolj celovita rešitev, saj odpravi vzrok težave, namesto da bi zgolj blažila posledice.

Pri sanaciji že nastale plesni je pomembno razumeti, da samo čiščenje površine ni dovolj, če se ne odpravi osnovnega vzroka, torej presežka vlage in premalo prezračevanja. 

Kako psihrometrični diagram prikaže nastanek kondenzacije

Psihrometrični diagram je orodje, ki grafično poveže temperaturo zraka, njegovo relativno vlažnost in točko rosišča, zato je najbolj nazoren način za razumevanje, zakaj do kondenzacije pride ravno pri določenih pogojih. Na vodoravni osi diagrama je prikazana temperatura zraka, na navpični osi pa absolutna vsebnost vlage, krivulje znotraj diagrama pa predstavljajo različne stopnje relativne vlažnosti, od suhega do popolnoma nasičenega zraka. Ko na diagramu poiščemo točko, ki ustreza dejanski temperaturi in vlažnosti zraka v stanovanju, in jo nato sledimo vodoravno v levo do skrajne krivulje, ki predstavlja stoodstotno nasičenost, dobimo prav točko rosišča, o kateri smo govorili na začetku članka.

Previous

Next

V praksi to pomeni, da lahko s pomočjo diagrama natančno napovemo, pri kateri temperaturi površine bo v določenem prostoru prišlo do kondenzacije, ne da bi za to potrebovali zapletene izračune. Če je zrak v dnevni sobi topel 21 stopinj in ima 55 odstotkov relativne vlažnosti, diagram pokaže, da je rosišče pri približno 12 stopinjah, kar pomeni, da bo vsaka površina v prostoru, ki je hladnejša od te vrednosti, prej ali slej postala vlažna. To je razlog, da so toplotni mostovi tako problematični: njihova površinska temperatura je pogosto ravno pod to kritično mejo, medtem ko preostale, dobro izolirane stene ostajajo dovolj tople, da do kondenzacije na njih ne pride.

Pomembno je razumeti, da diagram hkrati pokaže tudi, zakaj je prezračevanje tako učinkovit ukrep. Ko v prostor spustimo hladen zunanji zrak z nizko absolutno vlažnostjo in ga pomešamo s toplim notranjim zrakom, se točka na diagramu premakne navzdol in v levo, kar pomeni nižjo relativno vlažnost in posledično nižje rosišče. V praksi to pomeni, da se z vsakim učinkovitim prezračevanjem cela krivulja tveganja premakne v našo korist, saj morajo biti površine v prostoru po prezračevanju bistveno hladnejše, preden pride do kondenzacije, kot je to veljalo pred njim. Prav to je razlog, da izvajalci energetskih sanacij in projektanti prezračevalnih sistemov psihrometrični diagram redno uporabljajo kot osnovno orodje za načrtovanje, saj jim omogoča, da že vnaprej predvidijo, kje v objektu bo tveganje za kondenzacijo največje, in temu ustrezno prilagodijo tako izolacijo kot količino svežega zraka, ki jo mora sistem dovajati.

Kako prepoznati, da gre za kondenzacijsko in ne za vgradno vlago

Preden se lotimo sanacije, je smiselno ugotoviti, ali je vzrok res kondenzacija ali pa gre morda za vdor vlage iz zemlje ali okvaro hidroizolacije. Kondenzacijska vlaga se tipično pojavlja sezonsko, torej predvsem v hladnejših mesecih, na zgornjih delih sten, v vogalih in za pohištvom, medtem ko je vlaga zaradi kapilarnega vzpenjanja iz tal prisotna vse leto in se pojavlja predvsem v spodnjem delu sten, pogosto s soljenjem ometa ali luščenjem barve.

Menjava starih oken sama po sebi ne povzroča plesni. Spremeni pa ravnovesje med zrakotesnostjo, prezračevanjem in vlago v prostoru. Če se po vgradnji novih oken ne prilagodi način prezračevanja ali ne izboljša prezračevalni sistem, se presežna vlaga začne izločati na najhladnejših površinah, kjer nastanejo idealni pogoji za razvoj plesni. Dolgoročna rešitev zato ni odstranjevanje madežev, temveč odprava vzroka – nadzor vlage, učinkovito prezračevanje in po potrebi izboljšanje toplotnega ovoja stavbe.